Sneg

spet sneži
sneg pada kot nor

spet beži
skoz okno naša hiša
gor

Je rekla

da je ne mara,
da jo vara

iz oči ji molze
že tako velike solze

jo preizkuša
ne posluša

da živi v drugem svetu
da gleda nage babe po netu

da se ga boji
da jo ponižuje

da si ga želi

da ga obožuje
da se bo ubila

pa da ga ne bo pustila

Odsotnost

Včasih pa pesnik
zgubi nit.
Kot Vili Resnik
ne ve kam it.

Nimam ideje,
stih me ne mara,
kar misel večerna poseje
jutro razpara.

"Seveda še pišem!",
se smejem in kimam.
sam'...

čAAsa nimam!

Evharistija

Hvaljen Janez Pavel Benedikt, Gospod vesolja,
da nisi opazil tega mojega majhnega mozolja.

Sebe sem dala, tebe jemala,
pila sem, kača me je zapeljala.
Izmed vseh grehov,
je bil tole eden mojih največjih uspehov.

PS(ssst):

Malo mi usta skupaj vleče -

najbrž od sreče.

Priprošnja Janezu Pavlu Benediktu

Naj Bog mi da moč
za spreobrnenje,
pomaga, da noč
pogasi hrepenenje.

V Njegovi bližini,
v daritvi,
toplini..

Glej, zanj širim noge k molitvi:

Porini!

ogenj

uh, kaj me vse zažiga!

majhni joški, velke zgodbe,
kakšna zanimiva knjiga

in razne male
domiselne šale.

še najbolj pa želja po njej.

pa ne potem.

prej.

Preskok

po zaslugi kvihtanja
s pomočjo kozarca,
sem preskočil dan aprila
in vse dneve marca

sem pa le še bolj neumen
in kmetavzarsko pogumen...

zadnji stih je nekoga odvrnil,
zato sem ga spremenil in obrnil.